Racija v mariborskem alternativnem centru Pekarna

KONEC IGRE! Zgleda, da je konec igre. Ernest temu reče igra. Da se Bog igra s samim seboj. Ima zanimiv humor ta Bog in zanimiv način igranja a ne? Konec je igre, seveda za nekatere. Za nekatere pa je igra še kako boleča in žalostna in ni igra. Konec je igre, kjer jaz lahko še komu pomagam. Niti sebi več ne bom mogel pomagat, tam kjer bom najverjetneje pristal. Seveda ni nič dokončno, čeprav je lahko to moj zadnji zapis tukaj gor. Konec informiranja, konec izobraževanja, konec ozaveščanja in konec mic po mic. Mene čaka račun, ki ga moram plačat, za svoja dejanja. Seveda govorim o računu tukaj na tem planetu v tem času in prostoru. Ne govorim o tistem računu tam zgoraj, katerega mi bo izstavil bradonja. Tistega računa se ne bojim. Pokončno stojim za vsem kar sem naredil. Ponosno stojim, kot bi moral stat vsak, ki ima rad sebe in druge. Vedno ima človek vsaj dve izbiri in vsaj dve poti. Jaz sem izbral težjo. Preveč ljudi hodi po lažji poti, zato ni ostalo več prostora za mene in meni podobne. Mi smo morali krenit to pot, ker jo ostali niste. Če bi vsi ostali šli po težji poti, bi ta pot bila zelo lahka vsem nam. Zdaj pa ni. Je zelo težka. Pa ne samo za tiste, ki jo hodijo, ampak tudi za tiste, ki so v paketu zraven samotnih jezdecev. Tiste, ki so na kočiji zraven mene. Moja žena, ki ni imela izbire in čeprav sem ji skoz govoril, da jo imam najraje na svetu, sem dal prednost bolnikom pred njo. Takrat je jokala, ker je mislila, da imam raje njih kot njo. Danes tudi joče, samo zaradi druge stvari. V skoraj isti sapi sem rekel: ''Imam te najraje na svetu'', in za tem:''Bolniki so na prvem mestu''. Ta stavek poznajo tudi ljudje, ki so vsak dan okoli mene. Vejo, da sem ga večkrat izrekel in včasih zelo na glas. Ko bi le vedel, da me je ta stavek stal vsega kar imam in za kar se borim, ga mogoče nikoli ne bi izgovoril. Pa sem ga. Očitno so bili ljudje, ki jih nikoli v življenju nisem poznal pomembnejši od ljudi, ki jih imam najraje. Moje Sare, mojega sina Alexandra(ko pišem to ime mi letijo solze iz oči), moje mame, ki me nikakor ni mogla prepričat, da tega ne delam in vseh ostalih, ki jih imam rad s katerimi ne bom mogel delit svojega nasmeha in svoje sreče ter svobode in oni z menoj ne. Izgubljam vse za kar se borim. Kakšen paradoks. Kakšna igra. Kakšen svet. Da ne govorim o ljudeh, ki bodo zdaj ostali brez stvari, ki jih ohranja pri življenju. Eden od njih je tudi moj prijatelj Mišo. Trenutno se dobro drži, vprašanje pa je kako bo, ko mu bo zmanjkalo življenjskega eliksirja. Dva, tri tedne, kdo ve? Komu boste pripisali njegovo smrt? Meni jo ne morete. Ko sem vas vprašal pred novim letom ali naj nadaljujem pomagat prijatelju ali naj preneham in pustim da umre, ste mi govorili, da naj pomagam. Evo nadaljeval sem in sem mu pomagal in zdaj sem tu. Naj bi bil sokriv njegove smrti, če mu ne bi pomagal. To ste eni rekli. No naredil sem kar sem lahko v svoji moči in še vedno je tu. Jaz ne bom odgovarjal za njegovo smrt, bom pa odgovarjal svojemu sinu ko me bo vprašal:'' Zakaj si imel druge raje kot mene in sem te moral zaradi drugih izgubit?'' Kaj naj mu rečem? Kaj mu boste vi rekli, ko ga boste videvali po ulicah vedoč, da sem pomagal vam ali vašim družinskim članom ali prijateljem? Boste mu lahko pogledali v obraz njemu in njegovi mami, ki bosta morala brez mene shajat? Boste to dovolili? Boste dovolili da se na meni lomi cela borba za svobodo ene rastline? Ali boste samo poklicali drugega, da vam pomaga in pozabili? Ali boste aktivisti še dalje delali to isto dalje vedoč, da eden izmed vas plačuje račun za celo gostilno? Na nekaj vprašanj si boste morali mnogi odgovorit. Jaz sem si odgovoril pred časom in sem zdaj tu, vas pa še čakajo. Hopi Indijanci pravijo, da se je treba prepustiti toku in se ne otepat in ne poskusit prit na obalo, ker vsi tisti, ki se bodo otepali, bodo potonili in samo tisti, ki se bodo prepustili toku bodo ostali. Evo Vesolje prepuščam se tebi. Odnesi me kamor moram it. Dokler ne prideš po mene, bom pa pri svojih dveh dušah, ki ju bom stiskal in poljubljal ter objemal, kot da je to zadnje kar delam v življenju in prosil za odpuščanje kar sem jima storil. NAMASTE

Policisti  Policijske  postaje  Maribor  II,  danes,  21. januarja 2016, ob pomoči   policistov-vodnikov   službenih   psov   policije  in  mariborskih kriminalističnih  tehnikov  opravljajo  hišno  preiskavo v enem od objektov lokalne skupnosti v Mariboru. Hišno preiskavo, ki se nanaša na sum storitve kaznivega  dejanja  s  področja  prepovedanih  drog,  opravljajo na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru. Policisti  pri  hišni preiskavi iščejo prepovedane droge in predmete, ki bi utegnili  biti  dokaz v kazenskem postopku, če bo njihov sum utemeljen. Pri delu policisti uporabljajo tudi službene policijske pse. Pridržan ni nihče.