Bob Geldof – kitare, vokal
Alan Dunn – klaviature, harmonika
Robert Loveday (aka Vince Lovepump) - violina
Paul Cuddeford – kitare
Pete Briquette – bas
Jim Russel – bobni
Bob Geldof je morda najbolj politično vpliven glasbenik v zgodovini glasbe: začelo se je s pretresljivimi prizori lakote v Etiopiji, zavoljo katerih je sestavil Band Aid in posnel »Do They Know It's Christmas Time«, eno najbolje prodajanih singlov vseh časov (v manj kot tednu dni po izidu se je prodalo milijon izvodov). Z organizacijo Live Aid koncertov leta 1985 je prepričal nacionalno hišo BBC, da je kar 16 ur nepretrgoma prenašala izključno rock glasbo, s čimer je koncerte videlo neverjetnih 1,5 milijarde ljudi, zbrali pa so več kot 150 milijonov funtov pomoči. Z naslednikom super-festivala, Live 8, ki je leta 2005 potekal sočasno na desetih lokacijah, je vršil pritisk na srečanje voditeljev držav G8 in osveščal svet o težavah sodobne Afrike, vključno z vladnimi dolgovi, trgovinskimi omejitvami, lakoto in boleznimi.
Dolga leta je bil prvi glasbenik na spisku za Nobelovo nagrado za mir, leta 1986 mu je kraljica podelila viteški naziv in odtlej se ga drži vzdevek »Sir Bob«, zavoljo svojega dobrodelnega dela in osveščanja o revščini pa je prejel številne častne doktorate, nagrade in priznanja, leta 2005 pa tudi »Brit Award« nagrado za življenjsko delo. Svoja neumorna prizadevanja nadaljuje z delom v neprofitnih organizacijah One Campaign (skupaj s pevcem Bonom) in Africa Progress Panel (ki ga je ustanovil Kofi Annan).
Njegova besedila so danes bolj aktualna kot kadarkoli prej: pesem »I Don't Like Mondays«, s katero je neizbrisno zaznamoval vse ponedeljke tega sveta, je Geldofov odziv na srednješolski masaker; »The Great Song of Indifference« je himna sodobnemu nihilizmu; »This Is the World Calling« pa razpetost med svetoboljem in ljubeznijo do življenja. Z novovalovsko skupino The Boomtown Rats je imel vrsto uspešnih hitov (med njimi seveda edinstveni »I Don't Like Mondays«, a tudi »Rat Trap«), leta 1982 pa je nastopil v glavni vlogi kot »Pink« v metaforičnem filmu The Wall skupine Pink Floyd.
Njegova glasba, navdihnjena z irskimi melodijami, a sicer še zmeraj novovalovsko protestniška in rokerska, je razumljiva tudi slovenski duši in sodobnemu dogajanju. Nekatere stvari so pač večne, tako kot upanje, da lahko svet spremenimo na bolje, pa čeprav z glasbo.
