Lebdeča kolonada je projekt, s katerim se umetnica Nataša Prosenc Stearns vključuje v projekt Gugalnik idej. V projekcijski dvorani nekdanjega kina, v katerem je danes muzejski depo pohištva, je s svojo fizično intervencijo, tremi video projekcijami in avtorsko zvočno kuliso ustvarila vibriren dediščinsko-umetniški metaprostor.
Video prikazuje lebdečo žensko figuro, ki se multiplicira v številnih variacijah in ustvarja ponovitve lastne podobe v ritmu kolonade. Likovno se podoba izmika enopomenskosti s prehajanjem iz konkretne figuralike v abstrakcijo in spet nazaj. Spominja na kolonade antičnega sveta, glede na zasuk notranjega prostora v zunanjega pa video kliče v zavest Plečnikovo kolonado okoli, žal nerealizirane, Katedrale svobode.
Lebdečo kolonado lahko beremo kot umetničin poklon ženskemu telesu, ki se izogiba enoznačnim definicijam. Žensko telo ščiti našo kulturno zakladnico ne samo s svojo nemo prisotnostjo in močjo, kot telo v kamen ujete kariatide, temveč tudi z ritualnim gibanjem. To ni zabava na Matisseovem plesu, ki na gledalca prenese svetlobo razposajenosti. To je zaščita, ki varovano ne zaduši, temveč ga igrivo iluminira in ustvarja nove likovne fenomene. Z veselim poskakovanjem plete okoli zbranih muzejskih pohištvenih predmetov energetsko polje, mrežo življenja. Ne gre za fiksacijo preteklosti ali za zaščito z odrekanjem pravic, temveč za umetničino prepoznavanje kulturnih vrednot in globoko spoštovanje dediščine. Gibanje ženskega telesa se prenaša na statične muzejske predmete, ki z purchase atarax njim zaživijo. Ženska predmete tudi nagovarja: jaz sem tista, ki se me spominjajte v svoji statičnosti, jaz sem tista, ki je sedela na vas, jaz sem se v vas ogledovala, jaz sem v vas spravljala svoje spomine. Gre za jemanje in dajanje, zahvalo lesu, slavo domu. Natašin ples je poklon podedovanemu. Tukaj je bila rojena zato, da bi prebivala v neštetih fizičnih in duhovnih svetovih. To je njena dediščina.
